Brettonwoodski sistem: ko je dolar postal »novo zlato«
Mount Washington Hotel, Bretton Woods, New Hampshire. Julij 1944. Snežno bel hotel s 1100 sobami brni od jezikov. Po hodnikih šumijo papirji, na mizah cinglja porcelan, v kotih gorijo cigarete. Prišli so ljudje iz 44 držav – v času, ko se topovi na fronti še niso popolnoma utišali – da bi sestavili povojni finančni red. Eden izmed njih je vidno izčrpan, a magneten: John Maynard Keynes, britanski ekonomist, ki je celo vojno preživel med izračuni. Nasproti mu stoji nepopustljivi Harry Dexter White, vrhovni strateg ameriškega finančnega ministrstva. V teh dneh se bo odločilo, čemu bo svet verjel naslednje četrt stoletja: zlatu ali dolarju, zamenljivemu za zlato.
To ni suhoparna tehnokratska epizoda. To je zgodba o valutah, ki so držale skupaj razbito svetovno trgovino; o državah, ki so iz ruševin gradile avtoceste, pristanišča, stanovanja; o podjetnikih, ki so si upali vlagati, ker so menjalni tečaji mirovali; o navadnih ljudeh, ki so prvič po desetletjih dobili plačo, ki je jutri še vedno nekaj pomenila.
Kako je deloval sistem: dolar kot »novo zlato«, zlato kot sidro
Dogovor v Bretton Woodsu je bil preprost, a genialen:
- Dolar postane sidrna valuta, z zavezo ZDA, da ga bodo na zahtevo centralnih bank zamenjale za zlato po fiksni ceni 35 USD za unčo.
- Vse ostale valute se fiksno vežejo na dolar (z ožjimi dovoljenimi odkloni).
- Nastaneta IMF (za kratkoročno stabilizacijo tečajev in plačilnobilančnih stisk) in Svetovna banka (za obnovo in razvoj).
- Države smejo uporabljati kapitalne kontrole, da špekulativni tokovi ne razsujejo paritete.
Keynes je na mizo prinesel idejo mednarodne klirinške valute »bancor« in nekakšne globalne »centralne banke«. White je imel bolj neposreden predlog: svet naj se opre na ameriški dolar – valuto z največ zlatom za hrbtom in z industrijo, ki je ravno dobavila pol sveta z letali, ladjami in tovornjaki. Zmagal je Whiteov načrt. Dolar je postal novo ime za zaupanje.
Osebnosti, ki so oblikovale pravila
- John Maynard Keynes: briljanten, duhovit, krhek. V hotelu pogosto sedi, z roko na prsih – srce ga je izdalo že večkrat. A ko govori, dvorana utihne. Njegova misel: »Težava ni v pomanjkanju denarja, temveč v pomanjkanju povpraševanja.« V Bretton Woodsu ga skrbi, da bo svet spet živel po pravilih držav s presežki – tistih, ki denar posojajo, ne pa tistih, ki ga potrebujejo.
- Harry Dexter White: tih, jeklen, usmerjen v rezultat. Razume, da imajo ZDA skoraj tri četrtine svetovnega zlata in da je dolar edina valuta, ki lahko takoj deluje kot rezerva. Njegova prednost je ameriška blagajna, polna zlata in vojne industrije, pripravljene za mir.
- H. D. Black, Per Jacobsson in drugi uradniki v ozadju: pišejo memorandume, množijo tabele, krojijo člen za členom listin IMF in Svetovne banke.
- V dvorani so tudi delegati iz Latinske Amerike, Kitajske, Indije, predstavniki prihodnjih gospodarstev, ki bodo v naslednjih desetletjih želela ujeti vlak modernizacije.
Kaj je sistem prinesel navadnim ljudem
V povojni Evropi se začnejo tri slavna desetletja rasti (Francoski ekonomisti jim pravijo Trente Glorieuses). Zakaj?
- Fiksni tečaji pomenijo, da kruh, mleko in jeklo ne nihajo zaradi valute, temveč zaradi resničnih razlogov (letina, produktivnost).
- Podjetniki si upajo vlagati v stroje, ker znajo izračunati prihodke čez pet let – tečaj ne bo pobegnil.
- Delavci dobijo stabilne plače; varčevalci lahko kupujejo državne obveznice brez strahu, da bo jutri inflacija izbrisala vse.
- Države planirajo velike projekte – od avtocest v Nemčiji, prenove železnic v Italiji, elektrarn v Jugoslaviji do angleških socialnih stanovanj. Pri IMF dobijo kratkoročna posojila za krize, pri Svetovni banki dolgoročnejša posojila za razvoj.
Na naslovnicah časopisov tistih let ne piše o »valutnem cunamiju«, ampak o novih tovarnah, hidroelektrarnah, porodnih bolnišnicah. Bistvo Bretton Woodsa je predvidljivost.
- Kako lahko kupite zlato in srebro za naložbo?
- Veliko ceneje.
- Odkrivamo, kako lahko zmanjšate provizije prodajalcev.
- Najvišja kakovost. 999/1000. Good delivery.
Informacije vredne zlata. Popolnoma brezplačno.
Dokler nimate teh podatkov, se vam ne izplača kupiti niti enega grama zlata ali srebra.
Za brezplačno sodelovanje vnesite svoje ime in e-poštni naslov.
Kdo je uporabljal zlato, kdo dolar — in zakaj
- Centralne banke: zlato je ultimativna varovalka. Če je bil pritisk na valuto prevelik, so prodale zlato in kupile lastno valuto, da so zadržale pariteto.
- Mednarodna trgovina: teče v dolarjih. Računi za pšenico, premog, jeklo, nafto so nominirani v USD – ne zato, ker je zlato izginilo, temveč ker je dolar = zlato po 35 $.
- Meščani, kmetje, obrtniki: v žepu imajo nacionalno valuto, v banki knjižico, v omari obveznice. Zlato? To je domena držav, ne gospodinjstev. A zaupanje v »zlati hrbet« dolarja jim posredno varuje prihranke.
Koliko zlata je stalo za tem mirnim oceanom
ZDA so po vojni sedele na več kot 20.000 tonah zlata. To je bila stena za fiksno ceno 35 $/oz. Toda že v 50-ih in 60-ih dolarji tečejo po svetu hitreje, kot priteka zlato nazaj v Fort Knox. Ameriški izdatki za Marshallov plan, vojsko v Koreji, pozneje Vietnam in val ameriških investicij v tujini pomenijo, da je »dolarjev zunaj« vsako leto več. Robert Triffin bo ta paradoks pozneje opisal kot Triffinovo dilemo: če svet hoče dolarje za rezerve in trgovino, jih mora Amerika izvažati – a s tem krha zaupanje, da so vsi dolarji res zamenljivi za zlato.
Epizoda: London Gold Pool in dva nivoja zlata
Ko se v 60-ih letih povpraševanje po zlatu stopnjuje, ZDA in evropske centralne banke ustanovijo London Gold Pool (1961): kartel, ki z prodajo zlata na londonskem trgu brani ceno 35 $/oz. Na kratko deluje. Potem pride marec 1968: pritisk je tak, da London zapre zlatarno za nekaj dni. Rodi se dvonivojski trg: zlato za centralne banke ostane pri 35 $, v zasebnem prometu pa cena plava. To je signal, da je stara zaveza na nitki.
De Gaulle, ladje in »nediplomatsko« vprašanje
Charles de Gaulle razmišlja po svoje: če je ameriški dolar zamenljiv za zlato, naj bo tudi v praksi. Leta 1965 v znameniti tiskovni konferenci slavi zlato kot »brezčasno, brez državljanstva, brez rizika«. Francija začne menjati dolarje za zlato. Celo vojaške ladje so šle po zlate palice v New York, pravijo kronike. To ni le parodija na diplomacijo; je opomnik, da je vloga zlata resnična, ne samo simbolna.
- Ali ste vedeli, da lahko plačate do 59 % več od tržne cene zlata?
- Kako lahko znatno znižate ceno zlata in srebra?
- Za svoje prihranke lahko dobite do + 1/3 več plemenitih kovin!
- Fizično naložbeno zlato in srebro najvišje kakovosti. Good delivery.
BONUS! Izjemno davčno učinkovito: ne plačate popolnoma nobenega davka!
Za brezplačno sodelovanje vnesite svoje ime in e-poštni naslov.
Britanski funt poklekne: 1967
Sterling – nekdanji kralj zlatega standarda – je pod pritiskom. 18. novembra 1967 britanska vlada funt devalvira za 14%. To je udarec v srce sistema: če ena izmed ključnih valut ne zdrži paritete, kdo bo naslednji? Navadni Britanci gledajo, kako se njihove počitnice v Španiji čez noč podražijo; uvožene surovine se podražijo; inflacija dobi veter v hrbet.
15. avgust 1971: trenutek, ko je odjeknilo po svetu
Nedeljski večer. Richard Nixon nastopi po televiziji in pove, da »začasno« zapira zlato okno – ZDA ne bodo več zamenjevale dolarjev za zlato pri 35 $. Izraz »začasno« bo ostal v zgodovini kot najbolj trajen evfemizem. Za povprečne ljudi to ni filozofija: v naslednjih letih cene hrane in goriva začnejo drseti navzgor, sklenjeni dolgoročni posli pa računajo z nepredvidljivim tečajem.
- Kako sta lahko fizično zlato in srebro cenovno bistveno bolj dostopna?
- Kako lahko zmanjšate provizijo pri nakupu srebra do - 80 %?
- Kako lahko kupite neobdavčeno srebro, tako, da lahko dobite kar 22 % več srebra?
- Kako lahko zmanjšate provizijo pri prodaji srebra za kar - 95%?
Udeležba na webinarju je za naše bralce brezplačna.
Dokler nimate teh podatkov, se vam ne izplača kupiti niti enega grama zlata ali srebra.
Za brezplačno sodelovanje vnesite svoje ime in e-poštni naslov.
Kaj je pomenil Bretton Woods za podjetnike, inovacije in velike projekte
- Industrijski projekti: jeklarne v Porurju, hidroelektrarne na Alpi, avtomobilske tovarne v Torinu, letališča in pristanišča — vse to so vlaganja, ki potrebujejo stabilen tečaj in dolge kredite.
- Mala podjetja: lahko načrtujejo uvoz strojev in izvoz izdelkov brez strahu, da tečaj odnese maržo.
- Inovacije: raziskave in razvoj dobijo konzervativno, a predvidljivo financiranje (banke rade posojajo, ko je valutno tveganje nizko); univerze in podjetja vstopijo v zavezništva (farmacija, kemija, elektrotehnika).
- Države: od Avstrije do Japonske – lahko izdajo dolg v zmerni meri, ker valutni šoki ne grozijo vsakih šest mesecev.
Ni pretirano reči: brez Bretton Woodsa bi bila povojna obnova počasnejša, dražja in razslojena med »srečne« valutne zmagovalce in vse ostale.
Za varčevalce in meščane: kaj je pomenila pariteta
- Industrijski projekti: jeklarne v Porurju, hidroelektrarne na Alpi, avtomobilske tovarne v Torinu, letališča in pristanišča — vse to so vlaganja, ki potrebujejo stabilen tečaj in dolge kredite.
- Mala podjetja: lahko načrtujejo uvoz strojev in izvoz izdelkov brez strahu, da tečaj odnese maržo.
- Inovacije: raziskave in razvoj dobijo konzervativno, a predvidljivo financiranje (banke rade posojajo, ko je valutno tveganje nizko); univerze in podjetja vstopijo v zavezništva (farmacija, kemija, elektrotehnika).
- Države: od Avstrije do Japonske – lahko izdajo dolg v zmerni meri, ker valutni šoki ne grozijo vsakih šest mesecev.
Ni pretirano reči: brez Bretton Woodsa bi bila povojna obnova počasnejša, dražja in razslojena med »srečne« valutne zmagovalce in vse ostale.
Temne strani: zakaj je sistem moral razpasti
- Asimetrija: države s presežki (npr. Zahodna Nemčija, Japonska) so se branile revalvacij, države s primanjkljaji (ZDA, nekateri evropski porabniki) so se bale devalvacij.
- Triffinova dilema: svet je potreboval več dolarjev za rast, kar je spodkopavalo zamenljivost za zlato.
- Politični šoki: Vietnam, francoske maj ’68, naftni šoki — centralne banke ne morejo neskončno prodajati zlata, da branijo 35 $.
- Psihologija trga: ko ljudje verjamejo, da se bo cena zlata dvignila, ni kartela, ki bi to dolgo zadrževal.
Bretton Woods ni razpadel, ker je bil slab. Razpadel je, ker je uspel: s svetovnim razcvetom so se tokovi kapitala in zahteve trgovine tako okrepile, da je fiksna pariteta postala pretesna srajca.
Posledice: rojstvo »fiat« sveta in SDR
Po 1971 svet preklopi na plavajoče tečaje. IMF izumí SDR (posebne pravice črpanja) kot nadomestno rezervno aktivo, ko zlato izgublja glavno funkcijo. Naftna kriza, stagflacija, dvomestna inflacija – v 70-ih svet plača ceno za fleksibilnost. A tudi odkrije, da lahko monetarna politika deluje bolj svobodno (na dobro in na slabo).
Anekdote iz hodnikov: kako so nastajale institucije
- Keynesova replika enemu izmed delegatov, ki je vztrajal pri trši disciplini: »Če boste vi trd, bo svet mehak.« S tem je mislil, da pretirana disciplina v recesiji zlomi ljudi, ne pa težav.
- Hotelni pianist pripoveduje, da je ob večerih igral Gershwina, medtem ko so delegacije še vedno risale diagrame na prtičke. Finančna arhitektura je nastajala na belem lanu.
- Latinskoameriški predstavniki so zahtevali, da razvojne banke ne postanejo le »banke za Evropo«, temveč priložnost tudi za njihove ceste in elektrike – in dobili so svoj del.
Bretton Woods danes: zakaj se o njem spet govori
Ko svet zaplava v inflacijo, ko valute slabijo in se geopolitični polovi premikajo, se vračamo k vprašanju: ali bi bilo bolje, če bi imeli sidro? Nekateri ekonomisti sanjajo o neki obliki nove paritete (ne nujno zlata, morda košarica surovin ali digitalna rezerva). Drugi pravijo: zgodovina nas uči, da fiksnosti ne zmoremo ohraniti, ko se politika in vojska zapleteta v preizkuse moči.
A lekcija Bretton Woodsa, ki preživi polemike, je preprosta: zaupanje je valuta. Takrat ga je poosebljal dolar z zlatom; danes ga mora svet najti v transparentnosti pravil, discipliniranih proračunih in institucijah, ki niso zgrajene na pesku.
Sklep: zakaj je to pomembno za nas danes
Brettonwoodski sistem je omogočil, da so se kmetje vrnili na polja z gotovostjo, da bodo tržnice jutri odprte po podobnih cenah; meščani so varčevali, podjetniki vlagali, države gradile. Ko je odšel, je pustil svet bogatejši, a tudi bolj izpostavljen pospeškom in zaviram, ki jih prinašajo plavajoči tečaji in svobodni tokovi kapitala.
Če želite razumeti, zakaj danes centralne banke znova kupujejo zlato, zakaj podjetniki hedgirajo valutna tveganja in zakaj se v krizah vedno znova govori o »novem Bretton Woodsu«, morate v tisti hotel leta 1944. Tam so razdelili vloge in napisali pravila, po katerih igramo še danes.
